Leta 1959 je UNICEF (Sklad Združenih narodov za otroke) 20. novembra sprejel Deklaracijo o otrokovih pravicah, 30 let kasneje (1989. leta) pa še Konvencijo o otrokovih pravicah. S tema dokumentoma so otroci dobili posebne pravice, države članice (190 držav pod vodstvom OZN) pa so se zavezale k njihovemu uresničevanju. V Sloveniji je Konvencija stopila v veljavo 25. 6. 1991. Deklaracija o otrokovih pravicah zagotavlja, da bi te pravice imeli vsi otroci – ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, veroizpoved in politično ali drugo prepričanje.
Vsakoletna obeležitev dneva otroka spodbuja tako države članice kot posameznike k razmisleku o položaju otroka v današnjem svetu in na sistemski ravni k obnavljanju zaveze za uresničevanje njegovih pravic.
Že bežno spremljanje novic je dovolj, da se zavemo, kako so temeljne otrokove pravice marsikje po svetu kršene. Teptajo jih različni dejavniki: pomanjkanje, lakota, odsotnost izobrazbe, zdravstvenega varstva, revščina, vojna … Čeprav so otroci prihodnost, so žal velikokrat po svetu zgolj izkoriščani ali prezrti in odrinjeni na rob družbe, ki jo bodo nekoč sami sooblikovali.
Odrasli smo tisti, ki lahko s svojimi izkušnjami, odgovornim ravnanjem in skrbjo za otroke slednje opremimo z najboljšo popotnico za življenje. Mi smo tisti, ki jim dajemo krila, a hkrati skrbimo, da ne strmoglavijo z višin, ki jih še ne obvladajo. Naša naloga je, da jih varujemo in usmerjamo; da jim stojimo ob strani, jih spremljamo, spodbujamo in vsestransko vzgajamo. Naše poslanstvo – poslanstvo odraslih – je, da smo ravno dovolj daleč, da lahko otroci pridobivajo sami svoje izkušnje, in dovolj blizu, da jim priskočimo na pomoč, kadar se znajdejo v položaju, ki mu niso kos. Še nekaj je naša naloga: da ne pogledamo stran, kadar vemo, da je posamezen otrok v stiski. Odzvati se moramo na stisko vsakega izmed njih, saj so vsi otroci sveta naši otroci – raznoliki, posebni, edinstveni. Ni univerzalnega recepta za njihovo vzgojo ali uspeh; je zgolj naša zaveza, da kot odrasli vsakemu damo priložnost za doseganje njegovih potencialov.

Ali kot pravi naš pesnik Tone Pavček v pesmi Naše pravice:

Pravica pravic je pravica živeti,
biti otrok, za srečo rojen,
tata in mamo ob sebi imeti
in jima padati veselo v objem.

Lepa pravica je teči po trati
in ne biti kot trava teptan,
učiti se brati in biti med brati
enakovreden in spoštovan.

Rasti kot rastejo jelke in bori,
poslušati pesmi, ne pokov granat,
in potem enkrat ob majniški zori
reči nekomu: Imam te rad!

In še: biti duša v svetu brez duše,
majhna svetloba sredi velike teme,
ali vsaj kaplja v obdobju suše,
ne biti nihče, a otrok, ki je vse.

Alenka Fingušt, ravnateljica

(Skupno 10 obiskov, današnjih obiskov 1)